Blog

V tej ekstremni situaciji, v kateri smo se vsi znašli, je pomembno, da se vodje zavedajo spremenjenih zahtev v vodenju. Sodelavci doma so izolirani, morda imajo občutek nemoči, občutek, da ne vedo, kaj se dogaja, prisotno je tudi žalovanje za življenjem, ki smo ga vsi imeli in ki ga v taki obliki nikoli več ne bo. Doma so ostale cele družine, po drugi strani pa smo izolirani od vseh socialnih stebrov, svojih skupin, v katerih smo se družili (društev, klap, soseščine,...). Manjka gotovosti, predvidljivosti in stabilnosti.

Kaj torej v teh časih potrebujejo vaši sodelavci?

Poudarki so na več in bolj pogosti komunikaciji, na dogovoru glede delovnega časa, na timskih smernicah oziroma pravilih in grajenju močnega občutka, da ste tim.

1. Najpomembnejše je, da ste DOSEGLJIVI in NA VOLJO bistveno več časa in ob več priložnostih kot doslej. To pomeni, da poveste svojim sodelavcem kdaj ste dosegljivi (in to bistveno več ur, kot prej) in na kakšen način (skozi kakšne komunikacijske kanale in kako pogosto). Imejte odprt sestanek on-line enkrat na dan/večkrat na teden (odvisno od vaše situacije) vsakič ob istem času za vsakogar, ki ima takrat čas in se lahko vključi. To je še posebej pomembno za tiste, ki imate sodelavce na drugih kontinentih in časovnih pasovih.

2. Pokažite, da ste kot vodja tudi RANLJIVI in bodite ISKRENI tudi glede svojih strahov, podelite jih in hkrati pokažite optimizem.

3. Veliko več KOMUNICIRAJTE. Sodelujte v online družabnih pogovorih s svojimi sodelavci, tudi če tega do sedaj niste počeli in vam je neprijetno. Izredne razmere terjajo izredne ukrepe. Dopustite in spodbujajte vsakdanje, sproščene pogovore, pomagajte sodelavcem, da se na ta način zbližujejo/te. Komunicirajte svetle cilje v teh težkih časih, govorite o doprinosu ljudi k le-tem in obrazložite, kaj boste s tem vsi skupaj dosegli. Povejte, da se zavedate, da zahtevate od ljudi veliko glede na okoliščine in hkrati izrazite optimizem ter hvaležnost za njihov trud.

4. SKUPNE SESTANKE imejte ČIM BOLJ POGOSTO, če gre, vsak dan, na vsak način pa večkrat na teden – čim večkrat, toliko bolje. Timsko pravilo naj bo, da imajo vsi vključeno sliko, da se vidite. Če imate stoječe sestanke (»standup-e«), te ohranite, pri čemer naj ne izgledajo le kot formalno poročanje stanja. Struktura je lahko sledeča: i) katere pomembne stvari so se mi zgodile, ii) katere pomembne stvari sledijo v naslednjem obdobju, iii) česa sem se naučil/a v tem času, kar bi bilo lahko pomembno tudi za ostale sodelavce.

5. Na sestankih, ki so rutinski in se ponavljajo, določite MOJSTRA AKCIJE. Ta naj spremlja vse sprejete sklepe, ki pomenijo aktivnosti, in na vsakem sestanku pred koncem tudi preveri, da so ljudje zares sprejeli te aktivnosti za svoje in se zavezali z rokom – zaveze naj bodo tudi ubesedene pred vsemi. Ta vloga naj rotira, saj ni najprijetnejša.

6. Gradite občutek, da ste skupaj tim. Skupaj si izberite svoj logotip, barvo ali ime tima, če tega še nimate. Dogovorite se za TIMSKE SMERNICE oziroma PRAVILA, najbolje tako, da sodelujejo vsi člani tima. Identificirajte na katerem področju dela rabite največ pravil. Vsebujejo naj dogovor o načinih komunikacije, odzivnosti, odločanju, delovnem času (v spremenjenih okoliščinah za nekatere ljudi ne bo možno delati 8 ur skupaj, zato so opcije 4+4, 3+2+3, itd...), kdaj morajo biti vsi dosegljivi, kako bomo svoja pravila sporočili drugim v organizaciji in se uskladili z njimi.

7. Pogovarjajte se o CILJIH IN PRIČAKOVANJIH, kaj se je pri tem spremenilo ter o rizičnih področjih. In o tem kakšni so revidirani rezultati dela, ki jih pričakujete.

8. Imejte NADZOR na način, da pokažete, da VAM JE MAR kako in koliko naredijo. Obstajata dve vrsti nadzora. Eden je goli nadzor, s katerim izvajamo svojo kontrolo in dominanco. Drug pa je nadzor, s katerim pokažemo, da je nadzor namenjen pomoči in podpori sodelavcem, ker vam ni vseeno, kako uspešni so v opravljanju svojega dela. Kot vodja ste radovedni. Tak nadzor mora biti v teh časih bistveno bolj pogost. Najpogostejša vprašanja bodo, kako vam gre pri uresničevanju ciljev, nalog? Kako ti lahko v tem pomagam? Kaj potrebuješ? Česa si želiš več od mene? Kako delaš to? Koliko časa porabiš za ono? Da dobite občutek, kako jim zares gre in kje rabijo pomoč.

9. Dajanje in sprejemanje POVRATNE INFORMACIJE je bolj pomembno, kot je bilo kdajkoli do sedaj. Povratna informacija o tem, kako delajo, naj bo iskrena in takojšnja. Naj bo čim bolj pogosta. Težave rešujte skupaj, povabite sodelavce naj sodelujejo, ne povejte in rešite vsega sami in namesto njih. Vključite jih.

10. Dogovorite se za VIRTUALNO MESTO DRUŽABNOSTI na katerega shranjujete šale, recepte, fotografije svojih psov, otrok, smešne fotografije, filmčke,... Na ta način se boste kot tim povezali in vnesli zabavo v težke čase.

11. PRAZNUJTE male in velike DOSEŽKE. To pomeni, da jih iščete, ste pozorni nanje in spodbujate sodelavce, da jih prepoznajo in o njih povedo. Naredite iz tega dogodek. To je lahko skupna virtualna pizza zabava - nujno naj bo vključena slika (kamera).

12. IZRAZITE HVALEŽNOST. Povejte ljudem, da ste jim hvaležni za to, da gredo čez nujno in pričakovano. Ob tem bodite specifični, povejte točno, katero je tisto ravnanje, ki ga imate v mislih in bodite osebni.

13. Ljudi obvestite kje in kako so DOSEGLJIVI OSTALI ljudje v vaši organizaciji.

14. OBVEŠČAJTE svoje sodelavce o dogajanju v podjetju, na trgu, s strankami oziroma kupci, rezultatih, o vsem, kar bi jih lahko zanimalo. Informiranje naj bo kombinacija realnega in optimističnega z izraženim upanjem za dobro prihodnost. Tako boste ublažili občutek negotovosti, nepredvidljivosti in izolacije.

15. SPODBUJAJTE UČENJE novih veščin, tako medsebojno med člani tima kot zunanje, on-line. Dogovorite se, da si vsak izmed članov izbere drugega člana tima, od katerega se bo naučil nečesa kar še ne zna ali ne zna dobro. Nato se dogovorite za čas trajanja učenja (npr. tri tedne) in podelite svojo izkušnjo vsem na enem izmed skupnih sestankov tima.

16. Ne pošiljajte sodelavcem dela izven delovnega časa. Sicer se bodo počutili krive, če zadeve ne bodo takoj obdelali ali odgovorili na vaše vprašanje.

17. In nenazadnje: bodite POTRPEŽLJIVI, ko v ozadju na sestanku jokajo otroci in lajajo domači psi. Uživajte v človeški plati tega življenja.

Pripravila:
Klavdija Novak
Poslovna trenerka in coach

SMERNICE ZA DELO NA DOMU V IZREDNIH RAZMERAH

Veliko je ljudi, ki se lovijo z delom na domu, sploh če se s tem prej niso srečali. Pomembna dilema delodajalcev ali omogočiti delo na domu (v normalnih razmerah) je ta, da je potrebna posebne vrste disciplina, strukturiranost, osredotočenost in organiziranost, da je delo od doma uspešno. Za to vsekakor nismo vsi narejeni.
Vendar pa izredne razmere zahtevajo izredne prilagoditve in v nadaljevanju je nekaj predlogov, kako si olajšati delo na domu. Izberite si seveda način, ki vam pride glede na vašo situacijo najbolj prav. Morda ob tem branju dobite zase še kako uporabno idejo.

1. Strukturirajte si dan. Dan si razdelite na čas, ko delate in na čas, ko imate prosto, vključno z odmori. Primeri: služba od 8.00 do 12.30, 12.30 kosilo, 13.00 do 16.30 služba, 16.30 naprej prosto. Ali pa 8.00 do 12.00 služba, 12.00 do 15.30 prosto, 15.30 do 20.30 služba. 20.30 prosto. Ali pa 8.00 do 11.00 služba, 11.00 do 14.00 prosto, 14.00 do 16.00 služba, 16.00 do 18.00 prosto, 18.00 do 21.00 služba. Kombinacij je veliko. Od narave dela je odvisno ali si lahko privoščite več kosov službe in prostega časa ali pa je bolje imeti čimvečji del službe v kosu. Odvisno je tudi od vaših ostalih obveznosti, kot so otroci, priprava hrane, itd. Človeški možgani po naravnem bioritmu najbolje in najbolj sveže delujejo zjutraj, zato je resnično koristno, da si vse težke, kompleksne ali neprijetne naloge zadate takoj zjutraj.
2. Pojejte žabo. To večinoma poznamo vsi, kajne? Vsi uspešni ljudje uporabljajo metodo žabe. To pomeni, da si vsak dan (če je le možno) zadamo takoj ob začetku dela nalogo, ki smo jo odlašali ali, ki bi jo z veseljem odlašali... To je lahko priprava poročila, težka analiza, klic zoprnega kupca,... karkoli, kar nam stoji na ramenu ali na mizi in ne pride in ne pride na vrsto. In kljuva v naš občutek krivde. Ko boste vsak dan zjutraj pojedli žabo, boste videli, kako bo dan od takrat lepši. Občutek, da smo nekaj uspeli narediti, je neizmerno dober.
3. Delajte v blokih. To pomeni, da ko nekaj delamo ne dopustimo, da nas karkoli drugega zmoti. To pomeni, da v bloku, ki si ga določimo za vsak dan posebej v koledarju ali kjerkoli že, kjer si vodimo časovno razporeditev dneva, naredimo tiste stvari, ki smo si jih kot prioritetne zadali za tisti dan. Lastnost dela v bloku je, da delamo brez, da bi se oglašali na telefon, brali e-pošto, socialna omrežja, notifikacije in brez, da bi nas kdorkoli drug motil. To pomeni, da takrat izklopimo obvestila o prispelih smsjih, e-mailih, klicih ipd. Tisti, ki delate v prodaji, si delo v bloku lahko vzamete za pripravo kompleksnih zadev za stranke/kupce ali za klicanje strank/kupcev. Blok je poljubno dolg, kolikor je pač za vas potrebno, da nekaj v miru naredite (poudarek je » v miru«) in kolikor je še sprejemljivo, da tisti okrog vas, ki od vas pričakujejo nenehno takojšnjo odzivnost, ne doživijo srčnega ali drugačnega napada. Po navadi je tak blok dolg od ene do treh ur. Odvisno je tudi od dneva. Če si nastavite delo v bloku takoj zjutraj (kar je sicer super dobra praksa), to seveda pomeni, da svojo e-pošto gledate po delu v bloku. Ne bomo se spuščali v globino problematike e-pošte, ker tukaj nimamo tega namena, povem naj samo (za tiste, ki še ne veste): res je, e-pošto gledati ves čas in vsakič, ko pride obvestilo o novem mailu, je za učinkovitost dela pogubno. Zato tega ne počnite. E-pošto glejte parkrat na dan, odvisno od narave vašega dela in od dneva, vsekakor pa je ne glejte in ne odgovarjajte kakor pride in brez načrta. E-pošta je namreč eden največjih kradljivcev časa, energije in fokusa (poleg brskanja po socialnih omrežjih in internetu).
4. Imejte odmore. Odmori naj bodo taki, kot ste jih imeli na delovnem mestu. Na to ste najbolj navajeni in najlažje vam bo ohraniti enak tempo. Če imate na splošno premalo odmorov, si jih načrtujte. Prav je, da se vsako uro, uro in pol do dve spočijete (odvisno spet od tega, kako mentalno zahtevno je vaše delo). Najbolje je tako, da vstanete in se sprehodite po stanovanju/hiši, če imate možnost, pojdite za 10 minut na zrak. Pokličite kakega sodelavca ali prijatelja.

5. Vodite si »TO DO« LISTO. Vsak dan si zjutraj napišite, kaj vse morate in/ali si želite ta dan narediti. Ko imate seznam, opremite naloge z oznakami prioritet in vrstnim redom reševanja, če je potrebno. Na vsak način z oznakami prioritet. Na ta način boste naredili tisto, kar je prioriteta. Iz mojih izkušenj je najboljši način stari dobri »post it« listek, na vsak način ni primerno neko digitalno mesto na računalniku ali v telefonu. Važno je namreč, da ta listek gledate ves čas. Vse kar imate v vidnem polju, bo v vašem fokusu. Zapomnite si to. Zato imejte na delovni mizi tiste stvari, ki so za vas pomembne pri delu. Lahko si tudi napišete kako sporočilo in ga obesite v vidno polje. Na primer: »Naloge delam eno po eno. Ne skačem.« »Danes je dober dan, ker sem se tako odločil/a.«

6. Zapisujte svoje aktivnosti. Beležite, kaj ste po vrsti počeli in koliko časa vam kakšna stvar vzame. To vam bo v pomoč, da boste videli, kako vam gre dan in kaj lahko izboljšate. Brez takega sledenja po navadi ne dobimo realne slike.
7. Za kosilo si vzemite pravi odmor. Ne jejte med delom ob računalniku, po možnosti sendviča. Tudi hranjenje ob telefonu ima slab vpliv na vaš želodec. Vzemite si čas in morda kuhajte skupaj z ostalimi člani družine. Na tak način je to lahko lep trenutek za družabnost.
8. Oblecite se. Ne glede na to, da delate doma, je nujno, da zlezete iz pižame in se uredite prav tako, kot bi se uredili pred odhodom v službo. To daje vašemu delu dodatno klimo profesionalnosti in vam pomaga, da se tako tudi počutite. Na splošno poskušajte simulirati čim več stvari, ki vas spominjajo na vaše delovno mesto. Imejte enake malice. Če si lahko, si podobno organizirajte delovni prostor, odmore, enake stvari jejte, itd.
9. Direktni kontakt. Z ostalimi člani svojega tima se vsaj enkrat na dan dobite »on-line« povezani s sliko in se pomenite razne stvari, ki se hitreje prenašajo ustno kot pisno. Lahko se dobite tudi na skupni kavici (seveda vsak s svojo kavo doma). Pomembno je, da ohranjate stik in družabnost in se pomenite take stvari, ki se jih sicer v službi. Tako službene kot tudi druge. Ne pozabite na humor, v teh časih deluje še posebej blagodejno.
10. Dislocirajte se. Če se le da, se umaknite od preostalih članov družine, ki dan preživljajo tudi doma. Lahko se umaknete v drugo sobo in si naredite improvizirano delovno mizo. Če imate težave s prostorom, si kotiček lahko izberete tudi tam, kjer vam sicer to nikoli ne bi prišlo na misel (npr. v svetlejšem hodniku, otroški sobi, spalnici, kopalnici).
11. Televizija naj bo izklopljena. Nikar ne imejte prižganega TVja. Če vam paše, poslušajte glasbo, nikakor pa ne obremenjujte svojega vidnega polja s TV ekranom. To jemlje fokus.
12. Vsak dan bodite fizično aktivni. Lahko se zgodi, da boste zdaj še več sedeli, kot ste prej. Lahko, da vaše delovno mesto ne bo ergonomsko oblikovano. Zato je pomembno, da ste fizično aktivni, po možnosti na tak način, da pretegnete mišice, ki se pri sedenju najbolj zakrčijo oziroma delajte nekaj, kar vam izboljšuje držo pri mizi (npr. joga, pilates,...).
13. Imejte posebej čas za otroke. Za tiste, ki igrate doma tudi vlogo učitelja, delo od doma ni preprosto. Pomembno je, da čas za otroke ni pomešan s službenim delom. Kaj s tem mislim? Ko delate za službo, delajte samo za službo. Če ste hkrati pri službenih nalogah in pri otrocih, to zelo slabo funkcionira. Otroci vam, če so dovolj veliki, sicer lahko pomagajo. Pri mlajših otrocih pa je pomembno, da si vzamete čas samo zanje, tudi če je tega časa malo. Hvaležni vam bodo. Otroke med svojim delom pošljite ven, če je to mogoče, ali pa naj jih čuva kdo od drugih članov družine, če imate to možnost.
14. Pokličite prijatelje. Glede na to, da je delo od doma lahko zelo osamitveno in naše druženje zelo trpi, ne pozabite na kolege in prijatelje. Tudi njim se verjetno dogaja podobno. Pokličite jih. Dopisovanje po družabnih omrežjih v tem primeru nima enakega učinka.
15. O svojih izzivih se odkrito pogovorite z vodjo ali sodelavcem, ki mu zaupate. Kot smo že rekli, delo na domu ni za vsakogar, zato je naravno, da imate z njim lahko težave. Odkrit pogovor z nekom, za katerega veste, da jih bo razumel in vam lahko pomaga (pa četudi samo tako, da vas posluša), je neprecenljiv.

Pripravila:
Klavdija Novak
Trenerka in coach

Zadnje tri dni se lovimo. Na našem naslovu opravljamo mnogotere dejavnosti: službeno, šolsko, kuharsko in še kakšno. Z možem sva dva ne-sodelavca, učitelja in kuharja. Pa še priložnostna skladiščna delavca. Pred dnevi sva nabavila večjo količino suhe hrane, kot jo prenesejo naše kuhinjske omare. Zato je danes moj mož predlagal, da ravnokar skuhan gi prelijeva v stekleno vazo. Ta je za enkrat edina ostala prazna...

Najini službi se seveda nadaljujeta. Pri njem, se mi zdi, imajo v teh časih še več sestankov kot po navadi. Kar pomeni od jutra preko celega dneva in velikokrat še zvečer, ker delajo z drugo poloblo. Potem učitelj tehnike zamuja na šolsko uro ali jo celo prestavi v popoldanski čas in mali učenec doživlja izpade razočaranja, zakaj učitelj enostavno ne pove tistim na drugi strani, da ima sedaj obveznih 45 minut zanj in pika.

Ko smo pri polobli, danes je bila na urniku pri geografiji. Najina učenca na naslovu sta šesti in sedmi razred, eden s posebnimi potrebami, drug pa v hudi puberteti. Tretji, prvi letnik gimnazije, je kot rizična skupina za infekcijo, dislociran in je ves čas slabo- ali brezvoljen. Vsaj kadar se pogovarja z menoj. Svojo mamo. Njemu namreč nisem učiteljica.

Hvala bogu, ker smo trenutno v manjšem kaosu. Služba zahteva svoje in še celo več – meni kot podjetnici se na primer dozdeva, da bi sedaj bil čas udejaniti kako ekstra dobro idejo, ki že dolgo časa čaka na svoj trenutek. Stvar je vprašljiva, glede na to, da pišem ta prispevek že ves dan...

Hkrati se kot učitelja soočava z veliko nasprotovanja. In pritisk včasih narašča. Zato padajo neupravičene ure za jutranjo zamudo, slabe ocene za (hudo) površno delo, dobra mera dopolnilnega pouka za slabo znanje in individualni vzgojni pogovori o odnosu do dela in o tem, zakaj mora biti tako kot je v naši hiši še vsaj nadaljnja dva meseca. Eden od njiju je včeraj celo izjavil, da komaj čaka šole, ker je s starši kot učitelji nevzdržno. Da ne govorimo o starših, ki v popoldanskem času preverjajo domače naloge. Pa smo kljub temu z vsem skupaj pri enem od njiju v rahlem zaostanku... In to po treh dneh šole na domu.

Nenakoncu in nenazadnje, včeraj smo skupaj sestavili urnik šole na domu, ki vsak dan ob 13.00 predvideva šolsko kosilo!! Ali si predstavljate? Kako pa gre vam od rok šola na domu? Midva si pomagava z meditacijo...

Sicer veliko potujem po celi Sloveniji, a se ne vozim z vlakom. Vozim pa se z vlakom na Dunaj ali dalj. Na Dunaju imam dva sodelavca, s katerima se zelo pogosto dobivam. V preteklosti je bil to podvig, ker sem imela ves čas pred očmi tisto mukotrpno vožnjo v avtu. Do Dunaja je namreč ravno tako daleč, da ni kar en skok v sosednje mesto. Vleče se. Naporno je kadar dežuje ali sneži. Spi se ti. Sicer pomagajo audio posnetki, od glasbe, motivacijskih govorov, predavanj do časopisov, zgodb in pravljic. Da ne pozabimo telovadbe največje mišice v telesu. Ki je ritna mišica za tiste, ki ne veste. Vendar se človek vsake stvari naveliča in do Dunaja je ravno dovolj daleč, da se naveliča vsega tega tudi.

Zato sem se nekega odločila, da poskusim z vlakom. Moj oče, ki je vse svoje življenje delal v zahodni Evropi in Ameriki (to omenjam zato, ker so v njegovem času aktivnega poslovnega življenja – star je 84 let – zadeve izgledale pri nas bistveno drugače in bi njegovi nasveti bili neverodostojni), je vedno strastno zagovarjal poslovno vožnjo z vlakom. Kako da je to udobno in fino. Pa saj veste, ko si mlajši in pametnejši, take stvari preslišiš, ker je avto nekaj razburljivega in se dogaja. In je tvoj in si v  njem gospod. Komaj se rešiš mladostnih travm večnega potovanja z avtobusi in vlaki, že ti nekdo soli pamet, kako je fino z vlakom. Skratka, vse ob svojem času. In zdaj je očitno napočil čas.

Kaj se dogaja na vlaku na Dunaj? S potovalko polno knjig, revij, časopisov, z računalnikom in načrtom za pot se vsedem v kupe (če je sreča in je tak vlak). Potem me premaga skušnjava, odstranim naslonjala za roke in se uležem. Zaspim. Za kakšno urico ali dve. Če ni kupejev pa za manj. Ker ni tako udobno. Torej prvo pravilo time managmenta 1. Dobro se naspi, je izpolnjeno. Spravim se k računalniku in napišem poročilo ter prepišem sklepe nekega srečanja in jih pošljem vpletenim. Take stvari niso na moji listi opravil, ki jih počnem s strastjo, vendar vseeno 2. pojem to žabo, v bistvu dve. Nato ugotovim, da sem pustila svoj pametni telefon na preveč funkcijah, in je baterija že skoraj na polovici. Zato velja 3. vklopi letalski način telefona. Odprem tisto zanimivo strokovno knjigo, ki jo imam na polici dve leti, v mislih pa jo berem zadnjih par mesecev. Berem. Torej 4. uro in pol delam nekaj pomembnega. Pomembnega v smislu matrike nujno/pomembno. Za tiste, ki ne veste, kaj je to, svetujem, da se naročite na moj coaching. Po tem vstanem in se sprehodim do vagona z restavracijo. Pojem svoj doma pripravljen sendvič in spijem čaj. Pretegnem se in malo potelovadim. 5. Pavza je nujna stvar. Nato nadaljujem z branjem knjige 6. nadaljnjo uro in pol berem. Zatem se usedem k računalniku in pregledam mejle. Dam si dvajset  minut do pol ure. Delam proti nultemu inboxu. To je pač moja odločitev za tiste, ki sedaj zavijate z očmi. Za tiste, ki ne veste, kaj je to svetujem, da se naročite na moj coaching. V naslednjih pol urah pripravim en sestavek. Ne perfekten, ampak dovolj dober. 7. Utišala sem svojega perfekcionista, ki se mi pojavi na rami. Malo potelovadim. Grem v restavracijo in pojem kosilo, ki sem si ga naredila doma. Ko se vsedem nazaj za svojo »delovno mizo«, pokličem in 8. si vzamem čas za sodelavko. Govoriva približno pol ure. Debatirava o tem in onem projektu, tej in oni nalogi. O psu, ki ji je pobegnil včeraj popoldne. Dogovoriva se za naslednje pomembne naloge.  Nakar pogledam še enkrat agendo za naš trenerski sestanek in dokumente, ki se nanjo nanašajo. 9. Na sestanek sem se pripravila. In danes bom poskrbela, da 10. se bomo držali rdeče niti in časa.

Glej no, saj smo že pred Dunajem. Zdaj je čas samo še za par kratkih klicev z mojimi najdražjimi in hop z vlaka…

Zadnjič se, kot večkrat, peljem z vlakom na Dunaj. Tja grem poslovno, srečat svoja sodelavca trenerja. Vlak je odlična odločitev, če želite biti produktivni in učinkoviti. Na vlaku lahko berete, delate, spite, jeste, pijete, se sprehajate, pogovarjate z drugimi. Skratka top, kot bi rekel moj petnajstletnik. Nad vlakom sem tako navdušena, da načrtujem naslednjo poslovno pot v Bruselj – z vlakom – namesto z avionom, ki je zame tako ali tako poglavje zase.

Kar je zanimivo na tej poti na Dunaj je tista ostra ločnica, ko se zamenja vlak. V Gradcu ali v Beljaku namreč po navadi prestopiš na avstrijski vlak. Kar je kot bi zamenjal svetove. Avstrijski vlak je za potnike najmodernejša in najudobnejša potovalna opcija. Vagoni so ločeni na take, v katerih vlada mir in tišina, na take za pogovore in zabavo, na  vagone za odrasle, ki jih spremljajo otroci in verjetno sem še kakšnega pozabila. Stoli so zelo udobni, med njimi je veliko prostora, imate možnost izbire smeri sedenja. Veliko je miz za delo. Vlak je tih in se nežno ziblje po tirih. Edina varianta, ki mu pride blizu, za nas, ki smo visoki in imamo dolgo hrbtenico, je slovenski vlak s kupeji, kjer lahko, če si sam, kraljevsko spiš zleknjen čez več stolov. No in tako te tekom poti obišče tudi avstrijski sprevodnik. Prijazen. Sicer ne bi bilo prav, da delam zaključke, ker nimam statistično dovolj velikega vzorca, se mi je pa zadnjič vtisnil v spomin sprevodnik, naše gore list, tako neprijazen, da sem doživela kulturni šok. Pustil me je z odprtimi usti. Na poti v Ljubljano se je vlak ustavil v Lipnici in tam končal svojo pot, ker smo imeli na tirih oviro. Zato smo eno uro čakali in seveda nas je zanimalo, kako bo šla pot naprej. Od avstrijskih sprevodnikov smo dobivali prijazne obrazložitve. Ko smo zamenjali vlak in prišli na slovenskega se je ustavilo. Sprevodnik je bil osoren in tujci, ki so ga spraševali angleško, so dobili tiho nejevoljno brundanje v brk ali pa ignoriranje. Ves čas, ko je hodil gor in dol, je strmel nekam predse, da ga ja ne bi nihče ustavil. Potem ga srečam v vagonu, kjer je bar, tam pa je glasen in se krohota s svojimi sodelavci. Zato me je prešinilo. Kaj imamo od tega, da smo slabovoljni? Ali ljudomrzni? Verjetno marsikaj. Na vsak način pa nič dobrega zase. In kaj imajo vsi ostali okoli nas pri tem, da smo slabe volje? Popolnoma nič. Vse naše reakcije do drugih se sprožajo zaradi lastnega stanja nemoči in občutka, da nismo upoštevani. Da smo prezrti. Nepomembni. (Nekateri moji udeleženci se ob tem verjetno (na pol kislo) nasmihajo, ker to ves čas poslušajo). Če bi bolje poskrbeli sami zase in manj računali na to, da bodo drugi ljudje reševali naš svet, bi se v sebi počutili bistveno bolje. Tako pa so po navadi vedno vsega krivi drugi. Tisti okoli nas. Prepričana sem, da smo bili tudi mi potniki krivi, da smo na nek način pokvarili pot našemu ljubemu sprevodniku. In sodelavec je kriv, da je sestanek izpadel, kot je. In mož je kriv, da sem slabe volje, ker je pozabil kupit detergent. In žena je kriva, da nimam časa za prijatelje.

Pa pustimo ta neprijetna dejstva. Poglejmo, kaj se zgodi z našim telesom, ko smo slabe volje? Verjetno se boste strinjali z menoj, da je slaba volja tudi stres. Ustvari se napetost, preplavi nas slaba vibracija, dviguje nam pritisk, slabo se počutimo. Krčimo določene dele telesa in organe. Nastajajo fizične blokade, ki preprečujejo normalen pretok energije. Kaj je rešitev?

Nihče od nas ne pričakuje, da bomo vedno dobre volje. To povem vsakemu. Naravno je, da smo včasih dobre, včasih slabe volje, včasih veseli, navdušeni, razneženi, zadovoljni, žalostni, jezni, osramočeni, obupani, nemočni, itd itd. Tako kot je narava polna sončnih dni, pridejo tudi oblaki, dež, veter, orkan, itd itd. Dovolj je, da si to priznamo in izživimo. Pustimo, da je, tako kot je in to začutimo. Če sem potrta, ker sem v službi nekaj zakuhala, prav. Si pustim ta občutek in moj um in telo ga bosta, kot stroj za razrez dokumentov, predelala in izpljunila.  Človekovi občutki se ves čas spreminjajo, zato vsako stanje pride in gre. V naši kulturi smo vzgojeni, da je slabe občutke potrebno potlačiti, jih skriti. Vsi smo doživeli te lekcije. Enako učimo svoje otroke. Ne jokaj. Ne kriči. Ne bodi žalosten. Ne teži. Itd itd. Pa ni prav. Biti čuječ je dandanes moderno reči. Učimo se čuječnosti, biti tukaj in zdaj. To pomeni tudi, da se soočamo z vsemi svojimi občutki in jih izživimo. Iskreni ter pogumni smo sami pred seboj in si jih priznamo. Že sam ta proces je velik del rešitve. Ko si to dopustimo, nastopi veliko olajšanje. In potem nam v slabi volji ni potrebno več streljati okoli sebe po nedolžnih mimoidočih. Že vedenje, da imamo dovoljenje biti potrti, žalostni, nam da občutek, da lahko smo, kdor smo in jeza izgine.

Če bi našemu ljubemu sprevodniku kdo rekel, »Gospod, vidim da ste potrt in jezen, kar bodite, vas razumem«, verjetno ne bi najbolje prenesel. Če pa bi naš ljubi sprevodnik te iste besede rekel sam sebi, bi bilo drugače…

Moj zadnji prispevek je bil o tistem živem, pisanem jedrcu, ki ga nosimo vsi v sebi in ki, bi si upala trditi, nam odstira smisel življenja,  vendar v našem »odraslem« življenju le redko zažari. TTorej še enkrat - zakaj je temu tako? Zakaj postanemo z leti (desetletji) tako »resni«, »odgovorni«, tako avtomatizirani, »digitalni« (se opravičujem vsem tistim, ki v drugačnih kontekstih ljubijo to besedo)? Da se po nekih raziskavah smejemo le še dvanajstkrat na dan, namesto štiristokrat!, kolikor se smejejo otroci. In jokajo osem do desetkrat na dan. Koliko jokamo mi? Ker je dokazano, da ljudje bistveno bolj učinkovito delujemo in se učimo, če se zabavamo. Ponavljam: če se zabavamo, smo bolj učinkoviti in produktivni.
Pred dnevi sem bila navdušena nad predstavitvijo terapevta Izidorja Gašperlina in njegove prve knjige Čutim, torej sem, v Oni. Morda je škoda le, da članek ni bil objavljen v Delu, Sobotni prilogi in še kje, ker nisem prepričana v domet One pri naši moški populaciji (ker tako koristno vsebino privoščim tudi njej)… Odlično odgovarja na naše zgornje vprašanje.

Poglejmo, kako se torej zgodi, da ko zrastemo, postanemo to kar postanemo. Začnimo pri človeškem mladiču. Narava je pač naredila tako, da je človeški mladič, ki potrebuje kar nekaj časa do samostojnega življenja, v svojem obdobju nesamostojnosti »sprogramiran«, da čim bolj ugaja in se prilagaja. Da si na ta način zagotovi skrb svojih skrbnikov, da preživi. Zato so vse informacije, ki jih dobiva od referenčnih subjektov (po navadi so to starši), zelo relevantne in sporočajo, katera njegova obnašanja oziroma lastnosti so sprejemljive in katere ne. Za okolico seveda. Za svet v katerem živi. In tako umika dele svojih obnašanj oziroma osebnosti, ki niso sprejemljivi. Za starše, kasneje za učitelje, za prijatelje. Spomnite se, kolikokrat ste bili »kregani«. Kolikokrat ste začutili, da se obnašate narobe oziroma še več, da taki kot ste, niste okej. »Spet divjaš! Kako si zaletava! Ne bit neumen! Sama lenoba te je! Spet si ga »posral«! Kako si nesramna! Kako ti pride kaj takega sploh na misel! Glej ga glej ga, kakšen je…!« In tako naprej in tako naprej. Sporočila o nas. Na tak ali drugačen način. Seveda nas to boli. Proces spremlja vrsta naših negativnih čustvenih stanj, ki spet po večini niso taka, da bi bila v naši kulturi dovoljena in bi jih smeli kazati. »A zdaj boš pa jokal? Nehaj jokat! Mevža, jokica, cmera! Glej ga, ki si ne upa! Glej, ko mu je nerodno! Takoj prenehaj z izpadom! Da te ni sram! Poglej se, kakšna si!« Zato umikamo in skrivamo tudi ta notranja stanja. Bolečino, strah, žalost, sram, sovraštvo, ljubosumje, pogoltnost, krivdo, obup,… Mimogrede, jeza je eno redkih negativnih čustvenih stanj, ki je v naši družbi sprejemljivo.

Tako tekom let zgradimo psihološko strukturo, oklep, ki nima dosti zveze s tem, kdo v resnici smo. Z našim pisanim, živim jedrcem. Ta psihološka struktura je polna prepričanj, ki so nam jih vsadili drugi. Pričakovanj drugih. V njej je polno navlake, ki jo nosimo s seboj in mislimo, da tako je in mora biti. V nas se zrcalijo pričakovanja naših staršev, ki so seveda pričakovanja njihovih staršev in ta so pričakovanja njihovih staršev. In tako navzdol ali navzgor po drevesu. Iz roda v rod. In potem ugotavljamo, »Ha, glej ga, kako mi je sine vedno bolj podoben. On je tudi tako previden. To ima po meni.« Ali pa, »Moja hči je pa včasih tako zaprta. Hm, to ima po ženi.«
Naše živo, pisano jedrce je obdano s to strukturo, s to sivo, trdo mreno in se drgne ob njo. Zato ves čas boli. Pa je še dobro, da je tako. Ko neha boleti, je konec. In tako živimo, ko se srečujemo na cesti, pogledamo stran, ko hodimo po trgovinah, delujemo v radiju svojih rok in se brigamo zase, na družabnih dogodkih se držimo poznanih obrazov in gledamo mimo novih, v čakalnici brskamo po telefonu in ne dvignemo pogleda, na sestankih se raje ukvarjamo s svojo elektronsko pošto, kot z ljudmi pred seboj. In če nas tujec slučajno ogovori, nas ne vrže iz tira le vprašanje, kako se kam pride.

Ste kdaj doživeli človeka, ki se je predstavil po imenu in to tako, da ga skoraj niste slišali, kaj šele razumeli? Naredite preizkus. Opazujte se, ko se predstavljate tujcem. Kako na glas in jasno se predstavimo, kakšen občutek imamo ob tem, kaže na to, kako »pobrateni«, spravljeni smo sami s sabo. Kako sprejemamo to, kar smo. Nekateri ljudje ob svojem imenu vidno doživijo bolečino! Tisti, ki ste "dobro natrenirani" v javnosti, boste imeli s tem morda težave. Poskusite začutiti svojo mehko sredico. 

Ključ je v tem, da sprejmemo to kar smo. Da začutimo, kako ni nič narobe s tem, kar zares smo. In da za začetek zase premoremo sočutje, kadar smo v slabem notranjem stanju, mehkobo, kadar nam je težko in sprejemanje, kadar nas je sram.

Naslednjič več o tem. Do takrat vam želim veliko pisanih, žarečih dni!

Danes se, kot vedno v tem letnem času,  zbudim v temi. Na oknu škrblja dež. Ooo, si mislim. Mračno in sivo bo ves dan. Vstanem in pripravim blazino za jogo. Začnem. Gledam skozi okno, kako v velikih kapljah pada dež. Kot bi odprl tuš. Počasi se svetli. Ura je sedem. Otroci se prebujajo. Kaplje se spreminjajo v goščo. »Mami, a bo sneg?!« Ne vem, menda ja. Vrvež v dnevni sobi, kopalnici, kuhinji. Med tem se kaplje spreminjajo v bele snežinke. »Mami, a bo pobelilo?« Še vedno nisem prepričana…. Sneži kot iz škafa. Pobelilo je. Juhu!! Mama me kliče in sprašuje, če bom otroke peljala v šolo. Seveda ne! Nobenemu ne pride na misel. Vsi na kolo, kot vsak dan. Juhu! Komaj čakajo, da pridejo v sneg. Mama je zaskrbljena in me poskuša prepričati. Pa se ne dam. In tudi jaz bom kljub polnemu dopoldanskemu urniku vzela psa in se šla zapodit po travnikih. Vsaj par minut…

Kaj je tisto, kar nas z nasmehom požene v sneg?

Na enega izmed treningov v podjetju sem nekoč pripeljala svojega sina. To se ne zgodi velikokrat, ampak je takrat tako naneslo. Ravno je okreval od bolezni. Bili smo izven Ljubljane, trajalo je dva dni in mali je vzel s seboj šolsko torbico in knjige. Da bo v hotelski sobi in z mamico. In ker je bil že zelo zdrav, si je zaželel prisostvovati v skupini. Skupina se je strinjala in dogovorjena sva bila, da bo lepo sedel tiho ko miška in se ne bo oglašal. Pa seveda ni šlo. In je sodeloval. In strastno odgovarjal na moja vprašanja skupini in sodeloval v risanju plakata. Ljudje so bili navdušeni. Ploskali so mu. Občudujoče so ga gledali. Zakaj? Kaj pa je takega lahko povedal devet letnik? Je povedal izbrano, z vsemi elementi dobrega nastopa? Ne, malo se mu je zatikalo, malo je iskal besede. Sploh, ker je dislektik. Je pa povedal. Zakaj torej je to ganilo ljudi?

Moja dva otroka plavata, zato sem veliko na tekmah. Na bazenu je vedno neznanski vrvež. Polno otrok. Od najmlajših do tisti, ki bi jim po telesnem izgledu že težko rekli otroci. In potem plavajo v skupinah po osem, ker je toliko prog. Tisti, ki ste plavalski starši ali plavalci to poznate. Vedno gre od najmlajših do največjih. Po rezultatih. Začnejo prav najmlajši, otroci stari šest, sedem let. Kako mahajo, z vsem svojim telesom in srcem, pa se komaj kaj premikajo. Ooo bazen je tako grozljivo dolg in še nazaj je treba prit. In vseeno. Ne obupajo. Take gledam najraje. Mravljinci me spreletijo ob tem in toplo mi je pri srcu. To me vedno gane. Spoštujem jih, občudujem jih.

Ker začutim tisto pisano, živo jedrce v njih. Njihov žar človečnosti, njihov trud, njihovo srce. Skočijo not, pljusk. Brez obotavanja.  In tudi jaz začutim svoje pisano, živo jedrce, kako vztrepeta in zažari. To je tisto naše pisano, živo jedrce, ki zažari, ko vidi nekaj lepega. Vznemirljivega. Zanimivega. Neobičajnega. Pisanega in živega. Ko žari ob tem, ko delamo, se pogovarjamo imamo izkušnjo, ki je prvinska. Prihaja iz našega telesa, našega centra. To ljudi premika. To je največji in, iskreno rečeno, zares edini motivator v našem življenju za karkoli.

In če se vrnemo k današnjemu snegu. Saj bi lahko gledala skozi okno in si rekla, »Kako lepo, da sneži.« Zrla bi vanj še par sekund, potem pa bi šlo mimo mene. Morda bi še s kom pokramljala o tem. O vremenu. »Kako lepo, da imamo sneg. Ja, decembra ga že dolgo časa ni. Vedno pride kasneje. Upajmo, da ga bo tudi letos nametalo. Da bomo lahko smučali…« In tako dalje in tako naprej. Vendar to ni prvinska izkušnja ob kateri naša jedrca zažarijo. To so »digitalne« izkušnje, kot jim pravim jaz. Malo angažmana človeka v meni, malo prvinske izkušnje. Kakšnih izkušenj smo deležni večino našega »odraslega« življenja? Kakšne izkušnje dajemo sebi večino svojega »odraslega« življenja? Vprašajmo se vsak dan, ki nam še preostane. Kdaj je naš pogovor z nekom res dober? Kdaj znamo premakniti ljudi? Kdaj zares pritegnemo pozornost in zanimanje drugih? Kdaj je naš nastop na sestanku, dogodku zares dober?
 
Naslednjič več o tem, zakaj se tako zgodi v »odraslem« življenju, zakaj odraslo v narekovajih in kaj preprostega lahko naredimo.