ZAKAJ VLAK IN PRIJAZNOST V PRVI VRSTI POMAGA NAM SAMIM

Zadnjič se, kot večkrat, peljem z vlakom na Dunaj. Tja grem poslovno, srečat svoja sodelavca trenerja. Vlak je odlična odločitev, če želite biti produktivni in učinkoviti. Na vlaku lahko berete, delate, spite, jeste, pijete, se sprehajate, pogovarjate z drugimi. Skratka top, kot bi rekel moj petnajstletnik. Nad vlakom sem tako navdušena, da načrtujem naslednjo poslovno pot v Bruselj – z vlakom – namesto z avionom, ki je zame tako ali tako poglavje zase.

Kar je zanimivo na tej poti na Dunaj je tista ostra ločnica, ko se zamenja vlak. V Gradcu ali v Beljaku namreč po navadi prestopiš na avstrijski vlak. Kar je kot bi zamenjal svetove. Avstrijski vlak je za potnike najmodernejša in najudobnejša potovalna opcija. Vagoni so ločeni na take, v katerih vlada mir in tišina, na take za pogovore in zabavo, na  vagone za odrasle, ki jih spremljajo otroci in verjetno sem še kakšnega pozabila. Stoli so zelo udobni, med njimi je veliko prostora, imate možnost izbire smeri sedenja. Veliko je miz za delo. Vlak je tih in se nežno ziblje po tirih. Edina varianta, ki mu pride blizu, za nas, ki smo visoki in imamo dolgo hrbtenico, je slovenski vlak s kupeji, kjer lahko, če si sam, kraljevsko spiš zleknjen čez več stolov. No in tako te tekom poti obišče tudi avstrijski sprevodnik. Prijazen. Sicer ne bi bilo prav, da delam zaključke, ker nimam statistično dovolj velikega vzorca, se mi je pa zadnjič vtisnil v spomin sprevodnik, naše gore list, tako neprijazen, da sem doživela kulturni šok. Pustil me je z odprtimi usti. Na poti v Ljubljano se je vlak ustavil v Lipnici in tam končal svojo pot, ker smo imeli na tirih oviro. Zato smo eno uro čakali in seveda nas je zanimalo, kako bo šla pot naprej. Od avstrijskih sprevodnikov smo dobivali prijazne obrazložitve. Ko smo zamenjali vlak in prišli na slovenskega se je ustavilo. Sprevodnik je bil osoren in tujci, ki so ga spraševali angleško, so dobili tiho nejevoljno brundanje v brk ali pa ignoriranje. Ves čas, ko je hodil gor in dol, je strmel nekam predse, da ga ja ne bi nihče ustavil. Potem ga srečam v vagonu, kjer je bar, tam pa je glasen in se krohota s svojimi sodelavci. Zato me je prešinilo. Kaj imamo od tega, da smo slabovoljni? Ali ljudomrzni? Verjetno marsikaj. Na vsak način pa nič dobrega zase. In kaj imajo vsi ostali okoli nas pri tem, da smo slabe volje? Popolnoma nič. Vse naše reakcije do drugih se sprožajo zaradi lastnega stanja nemoči in občutka, da nismo upoštevani. Da smo prezrti. Nepomembni. (Nekateri moji udeleženci se ob tem verjetno (na pol kislo) nasmihajo, ker to ves čas poslušajo). Če bi bolje poskrbeli sami zase in manj računali na to, da bodo drugi ljudje reševali naš svet, bi se v sebi počutili bistveno bolje. Tako pa so po navadi vedno vsega krivi drugi. Tisti okoli nas. Prepričana sem, da smo bili tudi mi potniki krivi, da smo na nek način pokvarili pot našemu ljubemu sprevodniku. In sodelavec je kriv, da je sestanek izpadel, kot je. In mož je kriv, da sem slabe volje, ker je pozabil kupit detergent. In žena je kriva, da nimam časa za prijatelje.

Pa pustimo ta neprijetna dejstva. Poglejmo, kaj se zgodi z našim telesom, ko smo slabe volje? Verjetno se boste strinjali z menoj, da je slaba volja tudi stres. Ustvari se napetost, preplavi nas slaba vibracija, dviguje nam pritisk, slabo se počutimo. Krčimo določene dele telesa in organe. Nastajajo fizične blokade, ki preprečujejo normalen pretok energije. Kaj je rešitev?

Nihče od nas ne pričakuje, da bomo vedno dobre volje. To povem vsakemu. Naravno je, da smo včasih dobre, včasih slabe volje, včasih veseli, navdušeni, razneženi, zadovoljni, žalostni, jezni, osramočeni, obupani, nemočni, itd itd. Tako kot je narava polna sončnih dni, pridejo tudi oblaki, dež, veter, orkan, itd itd. Dovolj je, da si to priznamo in izživimo. Pustimo, da je, tako kot je in to začutimo. Če sem potrta, ker sem v službi nekaj zakuhala, prav. Si pustim ta občutek in moj um in telo ga bosta, kot stroj za razrez dokumentov, predelala in izpljunila.  Človekovi občutki se ves čas spreminjajo, zato vsako stanje pride in gre. V naši kulturi smo vzgojeni, da je slabe občutke potrebno potlačiti, jih skriti. Vsi smo doživeli te lekcije. Enako učimo svoje otroke. Ne jokaj. Ne kriči. Ne bodi žalosten. Ne teži. Itd itd. Pa ni prav. Biti čuječ je dandanes moderno reči. Učimo se čuječnosti, biti tukaj in zdaj. To pomeni tudi, da se soočamo z vsemi svojimi občutki in jih izživimo. Iskreni ter pogumni smo sami pred seboj in si jih priznamo. Že sam ta proces je velik del rešitve. Ko si to dopustimo, nastopi veliko olajšanje. In potem nam v slabi volji ni potrebno več streljati okoli sebe po nedolžnih mimoidočih. Že vedenje, da imamo dovoljenje biti potrti, žalostni, nam da občutek, da lahko smo, kdor smo in jeza izgine.

Če bi našemu ljubemu sprevodniku kdo rekel, »Gospod, vidim da ste potrt in jezen, kar bodite, vas razumem«, verjetno ne bi najbolje prenesel. Če pa bi naš ljubi sprevodnik te iste besede rekel sam sebi, bi bilo drugače…