VLAK IN TIME MANAGEMENT

Sicer veliko potujem po celi Sloveniji, a se ne vozim z vlakom. Vozim pa se z vlakom na Dunaj ali dalj. Na Dunaju imam dva sodelavca, s katerima se zelo pogosto dobivam. V preteklosti je bil to podvig, ker sem imela ves čas pred očmi tisto mukotrpno vožnjo v avtu. Do Dunaja je namreč ravno tako daleč, da ni kar en skok v sosednje mesto. Vleče se. Naporno je kadar dežuje ali sneži. Spi se ti. Sicer pomagajo audio posnetki, od glasbe, motivacijskih govorov, predavanj do časopisov, zgodb in pravljic. Da ne pozabimo telovadbe največje mišice v telesu. Ki je ritna mišica za tiste, ki ne veste. Vendar se človek vsake stvari naveliča in do Dunaja je ravno dovolj daleč, da se naveliča vsega tega tudi.

Zato sem se nekega odločila, da poskusim z vlakom. Moj oče, ki je vse svoje življenje delal v zahodni Evropi in Ameriki (to omenjam zato, ker so v njegovem času aktivnega poslovnega življenja – star je 84 let – zadeve izgledale pri nas bistveno drugače in bi njegovi nasveti bili neverodostojni), je vedno strastno zagovarjal poslovno vožnjo z vlakom. Kako da je to udobno in fino. Pa saj veste, ko si mlajši in pametnejši, take stvari preslišiš, ker je avto nekaj razburljivega in se dogaja. In je tvoj in si v  njem gospod. Komaj se rešiš mladostnih travm večnega potovanja z avtobusi in vlaki, že ti nekdo soli pamet, kako je fino z vlakom. Skratka, vse ob svojem času. In zdaj je očitno napočil čas.

Kaj se dogaja na vlaku na Dunaj? S potovalko polno knjig, revij, časopisov, z računalnikom in načrtom za pot se vsedem v kupe (če je sreča in je tak vlak). Potem me premaga skušnjava, odstranim naslonjala za roke in se uležem. Zaspim. Za kakšno urico ali dve. Če ni kupejev pa za manj. Ker ni tako udobno. Torej prvo pravilo time managmenta 1. Dobro se naspi, je izpolnjeno. Spravim se k računalniku in napišem poročilo ter prepišem sklepe nekega srečanja in jih pošljem vpletenim. Take stvari niso na moji listi opravil, ki jih počnem s strastjo, vendar vseeno 2. pojem to žabo, v bistvu dve. Nato ugotovim, da sem pustila svoj pametni telefon na preveč funkcijah, in je baterija že skoraj na polovici. Zato velja 3. vklopi letalski način telefona. Odprem tisto zanimivo strokovno knjigo, ki jo imam na polici dve leti, v mislih pa jo berem zadnjih par mesecev. Berem. Torej 4. uro in pol delam nekaj pomembnega. Pomembnega v smislu matrike nujno/pomembno. Za tiste, ki ne veste, kaj je to, svetujem, da se naročite na moj coaching. Po tem vstanem in se sprehodim do vagona z restavracijo. Pojem svoj doma pripravljen sendvič in spijem čaj. Pretegnem se in malo potelovadim. 5. Pavza je nujna stvar. Nato nadaljujem z branjem knjige 6. nadaljnjo uro in pol berem. Zatem se usedem k računalniku in pregledam mejle. Dam si dvajset  minut do pol ure. Delam proti nultemu inboxu. To je pač moja odločitev za tiste, ki sedaj zavijate z očmi. Za tiste, ki ne veste, kaj je to svetujem, da se naročite na moj coaching. V naslednjih pol urah pripravim en sestavek. Ne perfekten, ampak dovolj dober. 7. Utišala sem svojega perfekcionista, ki se mi pojavi na rami. Malo potelovadim. Grem v restavracijo in pojem kosilo, ki sem si ga naredila doma. Ko se vsedem nazaj za svojo »delovno mizo«, pokličem in 8. si vzamem čas za sodelavko. Govoriva približno pol ure. Debatirava o tem in onem projektu, tej in oni nalogi. O psu, ki ji je pobegnil včeraj popoldne. Dogovoriva se za naslednje pomembne naloge.  Nakar pogledam še enkrat agendo za naš trenerski sestanek in dokumente, ki se nanjo nanašajo. 9. Na sestanek sem se pripravila. In danes bom poskrbela, da 10. se bomo držali rdeče niti in časa.

Glej no, saj smo že pred Dunajem. Zdaj je čas samo še za par kratkih klicev z mojimi najdražjimi in hop z vlaka…