ZAKAJ SMO V ŽIVLJENJU TAKO "DIGITALNI"...
Moj zadnji prispevek je bil o tistem živem, pisanem jedrcu, ki ga nosimo vsi v sebi in ki, bi si upala trditi, nam odstira smisel življenja, vendar v našem »odraslem« življenju le redko zažari. TTorej še enkrat - zakaj je temu tako? Zakaj postanemo z leti (desetletji) tako »resni«, »odgovorni«, tako avtomatizirani, »digitalni« (se opravičujem vsem tistim, ki v drugačnih kontekstih ljubijo to besedo)? Da se po nekih raziskavah smejemo le še dvanajstkrat na dan, namesto štiristokrat!, kolikor se smejejo otroci. In jokajo osem do desetkrat na dan. Koliko jokamo mi? Ker je dokazano, da ljudje bistveno bolj učinkovito delujemo in se učimo, če se zabavamo. Ponavljam: če se zabavamo, smo bolj učinkoviti in produktivni.
Pred dnevi sem bila navdušena nad predstavitvijo terapevta Izidorja Gašperlina in njegove prve knjige Čutim, torej sem, v Oni. Morda je škoda le, da članek ni bil objavljen v Delu, Sobotni prilogi in še kje, ker nisem prepričana v domet One pri naši moški populaciji (ker tako koristno vsebino privoščim tudi njej)… Odlično odgovarja na naše zgornje vprašanje.
Poglejmo, kako se torej zgodi, da ko zrastemo, postanemo to kar postanemo. Začnimo pri človeškem mladiču. Narava je pač naredila tako, da je človeški mladič, ki potrebuje kar nekaj časa do samostojnega življenja, v svojem obdobju nesamostojnosti »sprogramiran«, da čim bolj ugaja in se prilagaja. Da si na ta način zagotovi skrb svojih skrbnikov, da preživi. Zato so vse informacije, ki jih dobiva od referenčnih subjektov (po navadi so to starši), zelo relevantne in sporočajo, katera njegova obnašanja oziroma lastnosti so sprejemljive in katere ne. Za okolico seveda. Za svet v katerem živi. In tako umika dele svojih obnašanj oziroma osebnosti, ki niso sprejemljivi. Za starše, kasneje za učitelje, za prijatelje. Spomnite se, kolikokrat ste bili »kregani«. Kolikokrat ste začutili, da se obnašate narobe oziroma še več, da taki kot ste, niste okej. »Spet divjaš! Kako si zaletava! Ne bit neumen! Sama lenoba te je! Spet si ga »posral«! Kako si nesramna! Kako ti pride kaj takega sploh na misel! Glej ga glej ga, kakšen je…!« In tako naprej in tako naprej. Sporočila o nas. Na tak ali drugačen način. Seveda nas to boli. Proces spremlja vrsta naših negativnih čustvenih stanj, ki spet po večini niso taka, da bi bila v naši kulturi dovoljena in bi jih smeli kazati. »A zdaj boš pa jokal? Nehaj jokat! Mevža, jokica, cmera! Glej ga, ki si ne upa! Glej, ko mu je nerodno! Takoj prenehaj z izpadom! Da te ni sram! Poglej se, kakšna si!« Zato umikamo in skrivamo tudi ta notranja stanja. Bolečino, strah, žalost, sram, sovraštvo, ljubosumje, pogoltnost, krivdo, obup,… Mimogrede, jeza je eno redkih negativnih čustvenih stanj, ki je v naši družbi sprejemljivo.
Tako tekom let zgradimo psihološko strukturo, oklep, ki nima dosti zveze s tem, kdo v resnici smo. Z našim pisanim, živim jedrcem. Ta psihološka struktura je polna prepričanj, ki so nam jih vsadili drugi. Pričakovanj drugih. V njej je polno navlake, ki jo nosimo s seboj in mislimo, da tako je in mora biti. V nas se zrcalijo pričakovanja naših staršev, ki so seveda pričakovanja njihovih staršev in ta so pričakovanja njihovih staršev. In tako navzdol ali navzgor po drevesu. Iz roda v rod. In potem ugotavljamo, »Ha, glej ga, kako mi je sine vedno bolj podoben. On je tudi tako previden. To ima po meni.« Ali pa, »Moja hči je pa včasih tako zaprta. Hm, to ima po ženi.«
Naše živo, pisano jedrce je obdano s to strukturo, s to sivo, trdo mreno in se drgne ob njo. Zato ves čas boli. Pa je še dobro, da je tako. Ko neha boleti, je konec. In tako živimo, ko se srečujemo na cesti, pogledamo stran, ko hodimo po trgovinah, delujemo v radiju svojih rok in se brigamo zase, na družabnih dogodkih se držimo poznanih obrazov in gledamo mimo novih, v čakalnici brskamo po telefonu in ne dvignemo pogleda, na sestankih se raje ukvarjamo s svojo elektronsko pošto, kot z ljudmi pred seboj. In če nas tujec slučajno ogovori, nas ne vrže iz tira le vprašanje, kako se kam pride.
Ste kdaj doživeli človeka, ki se je predstavil po imenu in to tako, da ga skoraj niste slišali, kaj šele razumeli? Naredite preizkus. Opazujte se, ko se predstavljate tujcem. Kako na glas in jasno se predstavimo, kakšen občutek imamo ob tem, kaže na to, kako »pobrateni«, spravljeni smo sami s sabo. Kako sprejemamo to, kar smo. Nekateri ljudje ob svojem imenu vidno doživijo bolečino! Tisti, ki ste "dobro natrenirani" v javnosti, boste imeli s tem morda težave. Poskusite začutiti svojo mehko sredico.
Ključ je v tem, da sprejmemo to kar smo. Da začutimo, kako ni nič narobe s tem, kar zares smo. In da za začetek zase premoremo sočutje, kadar smo v slabem notranjem stanju, mehkobo, kadar nam je težko in sprejemanje, kadar nas je sram.
Naslednjič več o tem. Do takrat vam želim veliko pisanih, žarečih dni!
