TO PISANO, ŽIVO JEDRCE
Danes se, kot vedno v tem letnem času, zbudim v temi. Na oknu škrblja dež. Ooo, si mislim. Mračno in sivo bo ves dan. Vstanem in pripravim blazino za jogo. Začnem. Gledam skozi okno, kako v velikih kapljah pada dež. Kot bi odprl tuš. Počasi se svetli. Ura je sedem. Otroci se prebujajo. Kaplje se spreminjajo v goščo. »Mami, a bo sneg?!« Ne vem, menda ja. Vrvež v dnevni sobi, kopalnici, kuhinji. Med tem se kaplje spreminjajo v bele snežinke. »Mami, a bo pobelilo?« Še vedno nisem prepričana…. Sneži kot iz škafa. Pobelilo je. Juhu!! Mama me kliče in sprašuje, če bom otroke peljala v šolo. Seveda ne! Nobenemu ne pride na misel. Vsi na kolo, kot vsak dan. Juhu! Komaj čakajo, da pridejo v sneg. Mama je zaskrbljena in me poskuša prepričati. Pa se ne dam. In tudi jaz bom kljub polnemu dopoldanskemu urniku vzela psa in se šla zapodit po travnikih. Vsaj par minut…
Kaj je tisto, kar nas z nasmehom požene v sneg?
Na enega izmed treningov v podjetju sem nekoč pripeljala svojega sina. To se ne zgodi velikokrat, ampak je takrat tako naneslo. Ravno je okreval od bolezni. Bili smo izven Ljubljane, trajalo je dva dni in mali je vzel s seboj šolsko torbico in knjige. Da bo v hotelski sobi in z mamico. In ker je bil že zelo zdrav, si je zaželel prisostvovati v skupini. Skupina se je strinjala in dogovorjena sva bila, da bo lepo sedel tiho ko miška in se ne bo oglašal. Pa seveda ni šlo. In je sodeloval. In strastno odgovarjal na moja vprašanja skupini in sodeloval v risanju plakata. Ljudje so bili navdušeni. Ploskali so mu. Občudujoče so ga gledali. Zakaj? Kaj pa je takega lahko povedal devet letnik? Je povedal izbrano, z vsemi elementi dobrega nastopa? Ne, malo se mu je zatikalo, malo je iskal besede. Sploh, ker je dislektik. Je pa povedal. Zakaj torej je to ganilo ljudi?
Moja dva otroka plavata, zato sem veliko na tekmah. Na bazenu je vedno neznanski vrvež. Polno otrok. Od najmlajših do tisti, ki bi jim po telesnem izgledu že težko rekli otroci. In potem plavajo v skupinah po osem, ker je toliko prog. Tisti, ki ste plavalski starši ali plavalci to poznate. Vedno gre od najmlajših do največjih. Po rezultatih. Začnejo prav najmlajši, otroci stari šest, sedem let. Kako mahajo, z vsem svojim telesom in srcem, pa se komaj kaj premikajo. Ooo bazen je tako grozljivo dolg in še nazaj je treba prit. In vseeno. Ne obupajo. Take gledam najraje. Mravljinci me spreletijo ob tem in toplo mi je pri srcu. To me vedno gane. Spoštujem jih, občudujem jih.
Ker začutim tisto pisano, živo jedrce v njih. Njihov žar človečnosti, njihov trud, njihovo srce. Skočijo not, pljusk. Brez obotavanja. In tudi jaz začutim svoje pisano, živo jedrce, kako vztrepeta in zažari. To je tisto naše pisano, živo jedrce, ki zažari, ko vidi nekaj lepega. Vznemirljivega. Zanimivega. Neobičajnega. Pisanega in živega. Ko žari ob tem, ko delamo, se pogovarjamo imamo izkušnjo, ki je prvinska. Prihaja iz našega telesa, našega centra. To ljudi premika. To je največji in, iskreno rečeno, zares edini motivator v našem življenju za karkoli.
In če se vrnemo k današnjemu snegu. Saj bi lahko gledala skozi okno in si rekla, »Kako lepo, da sneži.« Zrla bi vanj še par sekund, potem pa bi šlo mimo mene. Morda bi še s kom pokramljala o tem. O vremenu. »Kako lepo, da imamo sneg. Ja, decembra ga že dolgo časa ni. Vedno pride kasneje. Upajmo, da ga bo tudi letos nametalo. Da bomo lahko smučali…« In tako dalje in tako naprej. Vendar to ni prvinska izkušnja ob kateri naša jedrca zažarijo. To so »digitalne« izkušnje, kot jim pravim jaz. Malo angažmana človeka v meni, malo prvinske izkušnje. Kakšnih izkušenj smo deležni večino našega »odraslega« življenja? Kakšne izkušnje dajemo sebi večino svojega »odraslega« življenja? Vprašajmo se vsak dan, ki nam še preostane. Kdaj je naš pogovor z nekom res dober? Kdaj znamo premakniti ljudi? Kdaj zares pritegnemo pozornost in zanimanje drugih? Kdaj je naš nastop na sestanku, dogodku zares dober?
Naslednjič več o tem, zakaj se tako zgodi v »odraslem« življenju, zakaj odraslo v narekovajih in kaj preprostega lahko naredimo.
